Poznan, mesto, kjer sem osvojil svojo prvo medaljo velikih tekmovanj, srebrno kolajno mladinskega prvenstva leta 1995. Na prizorišču sem kasneje nastopal še v dvojnem dvojcu z Iztokom in dvakrat zasedla drugo mesto. Morda mi je zato želja po drugem mestu tudi po tekmi zvenela v glavi.
Predtekmovanja

Z Janom sva odpeljala po načrtu in strla odpor najresnejših tekmecev Švicarjev, ki sta svojo napadalnost preizkusila večkrat, a sva bila skupaj z Nemci – zmagovalca vseh tekem svetovnega pokala – premočan zalogaj. Osvojeno drugo mesto, le sekundo za Nemcema, nama je seveda dalo dodatnega elana.
Svetovno polfinale!

Najboljši nastop, ki sva ga z Janom sestavila po dokaj kratkem skupnem veslanju! Zasedba čolnov: Francija, Britnija, Srbija, Belgija in Ukrajina. Nastop sva opravila vrhunsko ob zavedanju, da že najmanjša napaka odadalji tako željeno finale. Francoska posadka, ki je računala na najvišjo stopničko je napela vse moči, da naju je prehitela v zadnjem delu proge! Britanca nosilca bronaste medalje z lanskoletnih olimpijskih iger sta bila četrta in s tem brez nastopa v sobotnem finalu!
Skupni izkupiček: Srečen!
Finale- torta brez smetane

Druga v predtekmovanju, druga v polfinalu, druga v finalu! Vedno drugi v Poznanu, to res nebi bilo slabo, mi je rojilo po glavi v soboto, na dan finala. Vedel sem, da je z dobro vožnjo vse mogoče. Startala sva vrhunsko! Prva na 500, nato bila tretja na 1000 metrov in nato malo slabše izvedenih tretjih 500 metrov naju je oddaljilo od konkurence, ter pripeljalo do petega mesta..S čimer sva se morala zadovoljiti.
Svetovna prvaka sta postala Nemca, podprvaka Francoza, tretja sta končala Estonca.

Delo dvojnega dvojca z Janom, ki mi je v tej sezoni vlil tako potrebne svežine in sproščenosti, ocenjujem odlično. Zaključila sva tako kot sem upal, le da z manjšo lepotno napako v finalni tekmi. Peto mesto in neuresničena želja drugega mesta pa bo dodatna vspodbuda, da v nasledji sezoni to doseževa. Potencial, ki ga imava kot ekipa je namreč zelo zadovoljiv!

Sedaj pa so na vrsti zaslužene počitnice!

Luzernska tekma nama je z Janom prvikrat letos postregla s celotno konkurenco dvojnih dvojcev, ki ima nastopit na svetovnem prvenstvu na Poljskem. Po eni strani velik zalogaj je bil realen pokazatelj, kam trenutno sodiva v svetovni konkurenci.

Predtekmovanje sva odveslala po pričakovanjih ter se uvrstila direktno v polfinale kjer sva nadaljevala z uspešnim nastopanjem.
Sobotna polfinala pa so že nakazovala, da nama v zadnji četrtini proge še vedno pohajajo moči. Še vedno imava problem z realiziranjem željenega finiša, ki bi naju pripeljal do višjih mest.

Finalna tekma je to brez olepšave potrdila, ko sva v drugi polovici proge iznenada popustila ter si nabrala res velik zaostanek za vodilnimi čolni, ki so se borili za prva tri mesta. Medtem ko je bila razlika med prvim in četrtim čolnem le 1:53 sekunde. Po analizi nastopov smo del prazlogov za slab finalni nastop pripisali tudi napornim treningom, ki pa gotovo niso bili glavni problem. Tega se bova lotila čimprej in do Poznana pokazala česa sva sposobna.

Dvomi glede udeležbe sredozemskih iger so se nekoliko razblinili, že ob prvem soočenju s prizoriščem, saj nam je postreglo z ušečno ureditvijo in predvsem ustrezno progo, ki nama je z Janom že ob prvem treningu ugajala. V tekomovalni zasedbi sta nama največjega konkurenta predstavljala trenutno zelo močna francoska ekipa, kljub temu, da so bili tudi izkušeni Italijani realni favoriti za zlato.
Najin glavni cilj je bil enakomerno odpeljati oba dela proge, prenesti kakovost iz prvih 1000 metrov na drugih tisoč, saj sva bila že iz treningov vajena dobrega ritma v prvi polovici proge, medtem ko nama je v drugem delu in finishu, ko je potrebna največja ostrina vedno manjkal kamenček v mozaiku usklajenosti.
Tokrat sva predtekmo odpeljala taktično, v prvi polovici proge sva bila poravnana s francosko posadko, ki nama je po tišoč metrih pobegnila, tako se v nadaljevanju nisva preveč naprezala saj nikakor nisva imela možnosti ogroziti njunega vodstva. V repasažu sva konkreto dvignila nivo in si zadvoljvo priveslala finale. Za razliko prejšnjim tekmam sva v finalu štartala bolj zmerno ter ostrino tekmovalnega ritma pričela stopnjevati v drugi polovici proge. Kljub mirnejšem ritmu kot francoza sva si počasi nabirala razliko, ki pa nama je v finišu ni uspelo ohraniti saj je bil francoski dvojni dvojec premočan pa čeprav le zadnjih 200 metrov. Z napredkom in drugim mestom sem zadovoljen, kljub temu, da sem upal na zlato medaljo, saj se najna forma očitno stopnjuje. Sedaj se lahko z zadovoljstvom lotiva priprav na še močnejšo konkurenco na pokalu v Luzernu.

Formacija dvojnega četverca, ki smo ga sestavili komaj nekaj tednov pred močnim preizkusom na Munchenskem svetovnem pokalu je na nekaj skupnih treningih in po uspešni predstavi na blejski mednarodni regati pokazala nepričakovano obetavne rezultate, zato smo se s selektorejm odločili, da čoln kljub pomenjkanju treningov pomerimo s svetovno konkurenco.
Ekipe so v Munchen prišle že vrhunsko pripravljene, čolni niso popuščali in odvijala se je prava borba nastope v finalu 2. svetovnega pokala. Tako potrebna kilometrina, ki bi nam s fanti dala dobrega občutka v čolnu in potrebne uveslanosti, se je izakazala za ključni manjkajoči faktor že v sami predtekmi, ko enostavno nismo dosegli prave ostrine kot smo jo že dosegali na treningih, zares se je poznala premajhna uveslanost, ki je pod pritiskom takšnega preizkusa lahko še bolj očitna. Na roko nam ni šlo niti vreme in bočni veter, ki na munchenski progi povzroča precej nergularne pogoje. V predtekmi smo sicer uspeli držati dober ritem v prvi polovici proge, vendar smo na koncu popustili.

V repasažu, ki nas je čakal naslednji dan se je zgodba nekako ponovila, porabili pa smo tudi preveč energije in v popoldanskem malem finalu pristali na nezavidljivem 4. mestu.
Glede na hitro sestavo čolna sem s samim nastopom razmeroma zadovoljen, sedaj pa me čaka pošteno garanje za priprave in nastope v dvojnem dvojcu z Janom, na prvi resni dirki na Sredozemskih igrah v Pescari ta teden.

Poletno sonce nam je postreglo s pravim kontekstom za dinamično športno dogajanje, ki ga Zaka v mednarodnem okviru kot takega že dolgo ni doživela. Na preizkus moči je prišlo nepričakovano število udeležencev, kar je dogajanju dalo pravo tekmovalno razsežnost in potreben adrenalin.
Prvi dan regate sva svoj čoln preizkusila z Janom, ker pa so v dvojnem dvojcu svojo udeležbo odpovedali Nemci iz Essenske dirke, nisva imela konkretne konkurence. Po času in občutku v čolnu pa lahko zadovoljivo zaključim da nama čoln po zamenjavi pozicij teče resnično bolje, občeten je napredek, kar se očitno kaže na treningih, kjer sva konkretno napredovala, potrebna pa bo zbranost, ki nama običajno zmanjka v drugem delu proge, kjer nama rada popusti natančnost zavesljaja.

V nedeljo je naš sveže sestavljeni četverec, ki mu je na treningih kazalo nepričakovano dobro doživel prvo pravo dirko. Po odličnem štartu, ki ga skupaj še nismo doživeli smo za 4 sekunde prednosti vodili izjemno močne Hrvate in tudi drugo slovensko posadko celih 1500 metrov. Vzpostavili smo dolg, močen in še vedno sproščen zavesljaj in si s tem pridobili že lepo prednost, vendar smo zadnjo četrtino proge nepredvidljovo popustili in po res odlični predstavi končali na tretjem mestu. Hrvati so se izkazali kot res močna posadka, ki ima odlične možnosti za letošnje prvenstvo in predstavlja enega glavnih tekmecev.
Mednarodna regata nam je dala delno sliko, prava dirka pa se bo zgodila že čez teden dni na 2. svetvnem pokalu v Munchenu, kjer bomo resnično preizkusili našo svežo posadko

Pretekli vikend je bila na sporedu 95. Hugelregatta v Essnu na severu Nemčije. V vedno vremensko neprijaznem Essnu sva z bratom Janom dvakrat nastopila v dvojnem dvojcu. V soboto se nisva uvrstila v finalno tekmovanje v kar je pripomoglo še omenjeno Essensko vreme, nedeljo pa sva zaključila z zmago.
Sprva je bilo načrtovano, da v soboto tekmujem v enojcu, kar bi mi dalo željeno sliko pričakovanega napredka v tej disciplini saj ne izključujem možnosti, da se letošnjega svetovnega prvenstva na Poljskem udeležim prav v enojcu. Glede dvojnega dvojca z Janom imam visoka pričakovanja, vendar pa najini nastopi preveč nihajo, nekateri nastopi so boljši drugi slabši, zato smo se s trenerjem odločili za dvakratni nastop, za kar sem žrtvoval sobotni nastop v enojcu.

Po slabšem nastopu v Essnu sva se s selektorjem Janšo dogovorila o opcijah postav posadk, ki jih bomo preverili že takoj naslednji teden na treningu v Mariboru. Kombinacija z Janom še vedno ostaja odprta, prav tako pa je v načrtu preizkus dvojnega četverca. Kako in v čem bom nastopil na 2. svetovnem pokalu v Munchenu se bom tako odločil v prihajajočih dneh.

Teden dni po regati v Zagrebu nas je že čakala nova preizkušnja na gladini blejskega jezera, Prvomajska regata. Točno ta, ki je bila v času Jugoslavije ene najmočnejših evropskih regat, nam sedaj služi predvsem kot nekakšna kontrolna točka pred močnejšimi mednarodnimi tekmami, ki sledijo. Tokrat smo bili ne glede na njeno mednarodno naravo prisotni le veslači slovenskih klubov, kar pa ni imelo velikega vpliva na zahtevnost samih tekem, posebej v enojcu ter še nekaterih drugih disciplinah.

Photo: Damjan Žibert
V sobotnem finalu enojcev sva se zopet pomerila z Iztokom. Moje veslanje je bilo boljše kot pred tednom dni, vendar še vedno ne tako, kot ga pričakujem. Po dobrem startu sem bil nekaj časa pred Iztokom vendar pa mi tekmovalni ritem še vedno dela preglavice in tako sem si končni zaostanek petih sekund priveslal prav v drugi polovici tekme. Z rezultatom sem zadovoljen, ne pa tudi z samim veslanjem, nekako mi ne uspe prenesti dobre plovnosti čolna iz treninga v tekmo, za kar pa je še čas.

V nedeljo sem zopet veslal dvojni program, dvojni dvojec in dvojni četverec. Tekmo dvojnih dvojcev sva z Janom odpeljala rutinirano, predvsem pa drugouvrščeni posadki Čop-Zupan nisva dovoljevala nikakršnega približevanja, ter s tem ogrožanja prvega mesta. Na koncu sva zmagala z zadovoljivo razliko treh sekund. V dvojnem četvercu v postavi Špik, Špik, Zupan, Krek nismo imeli težkega dela saj mariborčani niso imeli na startu svoje najbolše posadke Fistravec, Jurše, Jurše, Zupanc tako, da se jim nismo uspeli oddolžiti za poraz v Zagrebu na kar še čakamo.

Veslanje na prvomajski regati je pokazalo kje so še skrite rezerve za prihajajoče tekme v enojcu in dvojnem dvojcu. Do Essna kjer bom veslal enojec in dvojec je še tri tedne časa dovolj za odpravo nadležnih napak.

Na današnjem protokolarnem dogodku nas je z najvišjim držanim priznanjem, redom za zasluge, odlikoval predsednik Danilo Turk. S to gesto smo bili počaščeni Primož Kozmus, Rajmond Debevec in Iztok Čop, ter moja malenkost, medtem ko sta Tina Maze in Petra Majdič dobili medalje za zasluge. Danilo Turk je s to gesto še enkrat pokazal, da je resnično naklonjen slovenskemu športu in da je tovrstno državniško odlikovanje eden izmed načinov, kako uspešnim športnikom javno izkazati časti za konkretnen doprinos k prepoznavnosti Slovenije v svetu. Ta nadvse elegantna getsta pa ima upam lahko tudi bolj praktičen cilj in sicer uzavestiti relevantnost slovenskega športa in športnikov v miselnost ljudi in predvsem vodilnih tudi takrat, ko bo šlo za odločanje o finančni podpori športa in športnikov v Sloveniji.

Konec tedna smo imeli na Bledu sezonsko testiranje. Udeležili smo se ga vsi reprezentantje. Veslalo se je po manjših čolnih, dvojcih in enojcih. Rezultati poštenega garanja, kjer vremenske razmere niso bile optimalne so bili dokaj pričakovani. V dvojcu sta najbolje odveslala Pirih Miha in Rok Kolander pred posadko Kopra z Novakom in Pistotnikom. V enojcu je je bil najboljši Čop s časom 55.04, pri čemer sem bil počasnejši s časom 55.36 in končal drugi, za mano Janez Jurše. Vendar je tovrstni test samosvoj pokazatelj, ki ob odsotnosti pravega adrenalina, ki ga da lahko samo prava tekma, pokaže merljive rezultate, ki se razlikujejo od tekmovalne arene.
Naslednji pravi preizkus me tako čaka v Zagrebu na Jarunu, 17. in 18. aprila, na regati Croatia Open. Ta tekma mi vsako leto služi kot nakakšen lakmusov papir lastne pripravljenosti. Gre za prvo tekmo v sezoni, ki šele natančneje pokaže v kakšni formi sem glede na ostale tekmovalce. Po tej tekmi se bo začela nakazovati smer in kombinacja v čolnu za to sezono.

Prve letošnje reprezentančne priprave so potekale v Skradinu na Hrvaškem, kjer smo trenirali že v preteklosti. Zaradi udeležbe na regati Lago D’Orta sem se reprezentanci priključil z nekaj dnevno zamudo.
Prvi treningi so bili namenjeni predvsem veslanju v enojcu, tako da sem se lahko natančno posvetil in preizkusil novi Empacherjev enojec, ki sem ga dobil pred kratkim. Občutki glede čolna so odlični tako, da upam na najboljše tudi med sezono.
Po nekaj zahtevnih treningih v enojcu smo preizkusili tudi dvojne četverce v katerih smo imeli nekaj treningov v različnih postavah, ki so uspeli nad pričakovanji.
Trening v Skradinu je bil optimalen, k čemur so pripomogli tudi ugodni vremenski pogoji. Trenutno treniram na Blejskem jezeru kjer nas 27. marca čaka test 8x 1750m.

V začetku meseca marca se je odvijala veslaška regata na jezeru D’Orta v Italiji, kamor sem se na povabilo prijatelja Stefano Basalini Regato z veseljem odzval. Regata je sicer že četrta po vrsti, ki pa se mi je zaradi časovnih neskladnosti še nikoi ni uspelo udeležiti.
Stefano je sicer uspešen Italijanski veslač v lahki kategoriji, ki je v svoji veslaški karieri dosegel že lepo bero zvenečih naslovov.

Regata je dolga nekaj več kot 6 km in je speljana okrog dveh boj in okrog otoka na jezeru. Na startu nas je bilo 143 skifistov, med njimi vsi najboljši Italijanski »skullerji«, in tudi veslači dvojnega četverca, ki so osvojili srebro na Olimpijskih Igrah v Pekingu. Ob močni italijanski udeležbi sem zasedel peto mesto, s čimer sem dokaj zadovoljen, saj treningi na vodi niso bili del zimskih priprav. Tako sem kljub dobro odpeljanem prvem delu proge kasneje vse pridobljeno izgubil na zahtevnih ovinkih, kjer je bilo potrebno speljati oster zavoj 90°, pri čemer sem izgubil precej dragocenih sekund. Tekma je bila adrenalinski dodatek k treningu, predvsem pa prvi resnejši stik z vodo to sezono, ter začetek poti proti vrhu v prihajajoči sezoni.

foto:Doriano Piana

foto:Doriano Piana

Stefano Basalini

foto:Doriano Piana

Prijatelj Robert Sens sedaj že bivši veslač, vsako leto na dan združitve obeh Nemčij 3. oktobra organizira regato Rund um Wannsee na kateri nastopajo osmerci. Med njimi tudi All-star osmerec v katerem smo letos sedeli Italijana Luca Ghezzi in Stefano Basalini, Irec Alan Martin, Švicar Andre Vonarburg, trije Nemci Ulf Siemes, Karsten Brodowski in Hagen Rothe, krmar Axel Beutelmann in seveda moja malenkost.

Na tekmi dolgi 15km je istočasno štartalo osemintrideset osmercev različnih kategorij, med njimi nas je bilo sedem v absolutni konkurenci. Kljub temu, da so bili poleg nas Poljaki že peto leto neporaženi na Poljskem državnem prvenstvu in Nemci viceprvaki v lahki kategoriji, smo že na samem štartu pokazali, kdo je »glavni«. Na polovici proge smo imeli že občutno prednost 30 sekund, tako da smo do konca le še kontrolirano odveslali ter si priveslali zasluženo zmago. Tako je All-star osmerec že tretje leto zaporedoma neporažen.

Regata Rund um Wannsee pa je v treh letih postal dogodek, ki te navda z inspiracijo ter idejami kako se da narediti spektakel tudi v športu kot je veslanje. Vse čestitke Robertu.

Po olimpijskih igrah so bili mnogi radovedni, kakšna bo odslej moja športna pot, oziroma kaj se bo zgdilo z najimim dvojcem.

Moram priznati, da v tem trenutku niti sam nimam pravega odgvora, oziroma je odgovorov več. Kar vem sigurno je, da si želim in moram nadaljevati športno kariero, jo poiskušati po rezultatski plati obdržati blizu vrha oziroma jo še nadgrajevati. Ali bom sam ali s kom drugim, to bomo še videli.

Po več kot razočaranju na olimpijskih igrah se je ponudila možnost, da se prvič na mednarodni sceni preizkusiva z bratom Janom in sicer na evropskem prvenstvu na progi Schinias na Maratonskem polju v Grčiji. Seveda te priložnosti nisem hotel izpustiti, čeprav po slabšem rezultatu na olimpijskih igrah nisem bil ravno na višku z motivacijo.

Sama konkurenca na evropskem prvenstvu seveda ni bila tako močna kot na olimpijskih igrah, lahko pa bi jo primerjal s tekmo svetovnega pokala, kar pa zopet ni kar tako. Zanimalo me je kako se bova v malo težjih situacijah znašla z Janom kajti rezultati na treningih so bili kar solidni.
Evropsko prvenstvo in najino sedmo mesto bi ocenil predvsem kot preizkus dvojnega dvojca z Janom, ki je pokazal, da lahko v bližnji prihodnosti računamo tudi na to možnost.

photo: Zofka

Finale olimpijskih iger! Nervoza! Pričakovanja! Vseeno se ni izteklo po pričakovanjih. Prva polovica tekme se je odvijala po planu, v drugi polovici pa nisva uspela obdržati hitrosti, ki bi naju pripeljala do tako željene medalje. Enostavno ni bilo moči. Zmagala sta Avstralca, ki sta iz tekme v tekmo kazala izjemno pripravljenost in vse to potrdila na finalni tekmi olimpijskih iger, druga sta bila Estonca ter tretja Angleža.
Na četrtem, petem, šestem mestu smo se zvrstili Novozelandca, Francoza, Slovenca, nekako tihi favoriti za medalje, ki pa nam leva stran regatnega polja očitno ta dan ni dopustila drugega kakor da športno čestitamo dobitnikom olimpijskih medalj ter odkorakamo sklonjenih glav.

francoski in slovenski čoln

Na polfinalni dirki v pekinskem vodnem parku Sunyi sva po dobri vecini proge, ko sva tekmo vodila, pristala na drugem mestu za letos odlicno pripravljenima Australcema, Novozelandca pa sta presenetljivo komaj usla Hrvatoma. V soboto naju caka tako zadnja in finalna preizkusnja. Finale bo izredno mocno, prav vsi colni so odlicno pripravljeni, tako da nas caka, ce ne ze od zacetka pa prav gotovo v samem finishu, pravo bojno polje.